Če kdo misli, da je namizni nogomet le hiter “špil” v lokalnem baru, naj razmisli še enkrat.
Trje nadobudneži – Matevž Jeras, Simon Zorman in Eva Kogelnik – smo dokazali, da se lahko
zaradi malih plastičnih igralcev odpraviš tudi na pravo ameriško avanturo. In to ne kar
nekam, ampak naravnost v Las Vegas.
Naše potovanje se je začelo 26. marca 2026 in trajalo dobre tri tedne. Priznamo, kovčki so
bili polni – polovica opreme za turnir, polovica pričakovanj (in nekaj prostora za spominke, ki
jih na koncu, jasno, ni bilo več kam dati).
Glavni razlog odprave je bil turnir, ki je potekal med 1. in 5. aprilom. In ne, to ni bila
prvoaprilska šala – igrali smo resno. Matevž in Simon sta v amaterskih dvojicah priborila
odlično 5. mesto, Eva pa je skupaj s Kata Felso prav tako dosegla 5. mesto v ženskih expert
dvojicah. Če prevedemo: nismo ravno prinesli pokala domov, smo pa dali vedeti, da tudi
Slovenci znamo vrteti ročke.
Seveda pa nismo prišli čez lužo samo zaradi tekmovanja. Vegas je Vegas – mesto, kjer lahko
izgubiš denar, čas in občutek za realnost, vse v enem večeru. Mi smo večinoma izgubili
spanec, ker smo želeli videti čim več.
Pred turnirjem smo si ogledali okolico: Hooverjev jez, Grand Canyon (kjer se zaveš, kako
majhen si… razen če si že prej izgubil na turnirju), Horseshoe Bend, Bryce Canyon in
simpatično mestece Williams. Narava je bila tako impresivna, da smo skoraj pozabili na žoge
in palice. Skoraj.
Po turnirju pa smo nadaljevali proti Los Angelesu, kjer smo si ogledali tekmo Lakersov. Na
žalost Luka Dončić ni igral zaradi poškodbe, kar pomeni, da smo morali navijati malo manj
glasno (in malo bolj razočarano). Smo pa zato toliko bolj uživali na tekmi LA Kingsov, kjer je
Anže Kopitar s svojo ekipo poskrbel za zmago – končno en “naš”, ki ni zgrešil!
Sledila je vožnja proti San Franciscu, z enim najlepših odsekov poti – Big Sur. Tam smo se za
nekaj trenutkov počutili kot v filmu. V San Franciscu smo obiskali Alcatraz (kjer smo
razmišljali, če bi lahko tam trenirali brez motenj), se sprehodili čez Golden Gate in raziskali še
nekaj znamenitosti.
Na koncu smo naredili krog nazaj proti Las Vegasu. Skupno smo prevozili 4620 kilometrov –
kar je približno toliko, kot če bi lovili žogico, ki ti pobegne čez celo mizo… samo da traja tri
tedne.

17. aprila smo se utrujeni, a polni zgodb, vrnili domov. Rezultati? Solidni. Izkušnja?
Neprecenljiva. Jet lag? Še vedno prisoten.
Če povzamemo: malo tekmovanja, veliko potovanja, ogromno smeha in ravno prav
“ameriškega kaosa”. In ja – naslednjič gremo spet. Mogoče celo po medaljo. Ali pa vsaj po še
en dober burger.