Pa pojdimo po vrsti in se spomnimo malo zgodovine. Vse se je začelo dobri dve leti nazaj, z Jano sva razmišljala kako pa kaj, ko je padla odločitev, da smo zreli in bomo ustanovili žensko reprezentanco. Vendar kako? Kdo bo igral, ko pa sploh nimamo prave konkurence med dekleti? Ustvariti ekipo, huh, to sploh ni tak problem, kaj ko sploh nimamo dovolj igralk 🙂 Lotili smo se po vrsti, napovedali izbor na Sava cup turnirju (kjer bomo poleg 4 standardnim članicam Jani, Marijani, Petri in Tjaši, dotlej edinim preostalim igralkam, dodali še dve manjkajoči) in na presenečenje ugotovili, da se ga je udeležilo kar devet ženskih dvojic. In smo šli, ekipi sta se priključili Patricija in Lea. Kaj naj rečem, prvo svetovno prvenstvo pred dvemi leti, že nastop je bil uspeh. Slogan je bil temu primeren: “Nismo najboljši, smo pa najlepši”. In ja, moški pogledi so sloganu karnaprej dajali potrditev, ni ga bilo v dvorani, ki ne bi opazil naših “pink ladies”. Po nemogočem žrebu in izpadu v skupini, smo se v razigravanju zbrali in osvojili 13. mesto, premagali smo Nizozemsko in Portugalsko – wow, ne samo najlepši, tudi igrati znamo in to kako!

Vprašanje kako nadaljevati, je hitro dobilo odgovor. Zastavljeni so bili temelji dvoletnega projekta s končnim ciljem nastopiti in se prebiti v izločilne boje v Hamburgu. Punce so pridno trenirale, se redno dobivale in priključilo se je kar nekaj novih Tamara K., Eva, vrnila se je ena naših najboljših igralk iz nekih drugih časov, Tamara G. (no, sej ni tako stara, takrat je bila res mlada), vključila se je dotedanja spremljevalka Saša … no in kar nekaj deklet se je zavrtelo poleg njih, na treningih in turnirjih, tako da je boj za vstop v ekipo postal kar zanimiv – za Hamburg smo imeli prijavljenih kar 9 deklet, ki so v tem vmesnem obdobju zelo napredovale.  In smo šli (žal z dvema odpovedima, vendar zelo motivirani), v nalsednji postavi:

Jana Rožac (c)
Petra Hvala
Tjaša Kogovšek
Tamara Gerdej
Tamara Kotnik
Saška Vilič
Patricija Pantelič
Eva Koglenik (žal je ostala doma na drugem pomembnem tekmovanju)
Marijana Sabolič (žal je ostala doma iz službenih razlogov)
selektor, Rok Slokar

Najprej komentar k žrebu, ki se je na prvi pogled zdel zahteven: Francija (na koncu tudi svetovne prvakinje 2017), Portugalska (ja, z njimi imamo dobro tradicijo), Nemčija (domačinke in ene glavnih favoritinj SP), Poljska (pomislim, hmm, morda premagljive, vendar kako?). Že kmalu je bilo jasno, da moramo za zanesljivo uvrstitev naprej premagati tako Portugalsko kakor Poljsko, saj sta Nemčija in Francija trenutno korak ali dva pred nami – razlika je dovolj velika, da bi bilo potrebno veliko presenečenje za zmago. Vprašanje je bilo, kako dekletom dopovedati, da znamo in lahko, da pa je za zmago potrebno še nekaj več od zgolj igre – dati je treba največ.

Francija za začetek Svetovnega prvenstva je bila prava ekipa, da se preizkusi kombinacije, ki sem jih sanjal v zadnjih nekaj dneh, saj smo do naslednjega dne potrebovali jasne odgovore o tem, kako #snejkice nastopajo v različnih vlogah. Borba je bila dostojna, roke so se nekoliko tresle, poraz z 2:0 v setih pa neizbežen.

Portugalska, s katero smo se pomerili takoj za tem, je bila ta ekipa, ki smo jo morali premagati, če smo si želeli napredovanja. Pripravil sem dve postavi za oba seta – postavi, ki sta se mi zdeli najmočnejši. Seveda, od Jane (naše kapetanke) zahtevam, da začne močno in naredi razliko. Morda je bila želja prevelika, morda napetost prehuda, vendar zadeve se niso izšel po načrtih, tako smo v prvem setu dobivali gole ko ni bilo potrebno, smo pa odkrili našega jollyja – Patricijo, ki je v posamičnih tekmah brezkompromisno držala ekipo v pozitivnem rezultatu. Z dobro igro brez presežkov smo v prvem setu uspeli priti do 20:16 in nato je zmanjkalo goriva – portugalke so izenačile na 20:20. Reakcija deklet je bila dobra in borba v drugem setu neizprosna, vendar smo bili ponovno malo prekratki, portugalke so zmagale 21:19 in vknjižile zmago na tekmi 3:1. Težko rečem, da je bilokatera odigrala slabo, prej obratno, vse so dale vse od sebe, zmanjkalo pa je nekaj malega, ki bi nas potegnilo do konca.

Analiza prvega dne – super ekipa in super borba, potrebno bo pa še nekaj dodati in upati na končno uvrstitev naprej. Verjamem, da smo vsi čez noč premišljevali in tako naslednji dan prišli na igrišče pravi!

Nemčija, naše prve nasprotnice v drugem dnevu. Že takoj je bilo videti, da smo veliko bolj fokusirani. Dekleta so se borila in “kradla” gole. Stik z enimi izmed favoritinj smo v obeh setih držali tja do 10 golov, nato pa so izkušene nemke potegnile in naredile neulovljivo razliko. Več kakor častnega poraza nismo mogli vknjižiti.

Sledila je Poljska, ki je v postavi imeli igralki, ki sta prejšnji dan osvojili 2 mesto na svetu v ženskih dvojicah! Postava ni bila vprašanje – ponovitev tiste iz prvega seta proti Portugalski. Tokrat se roke niso tresle, tresle so se le glasilke tistih ki smo navijali. Jana je potegnila ekipo v vodstvo (4:1), Petra in Tjaša sta obranili napade (6:4), Tamara in Tamara sta razliko še povečali (10:5), sledila pa je tekma med Patricijo in najboljšo Poljakinjo (2. na svetu!). Poljakinje so upale na preobrat, mi pa na presenečenje. Štart v set in takoj se je Poljska približala na 10:8. Kazalo je, da bodo poljakinje izenačile, ko je Patricija potegnila svoj magični strel in polčas se je zaključil z 12:8 za Slovenijo. Dekleta so se razživela in sledil je naš show – Tjaša in Petra sta brez prejetega gola potegnili na 17:8, Jana pa suvereno zaključila set 21:8!!! Noro, ampak pred nami je bil še en set, ki smo ga morali dobiti. Jana nadaljuje bombardacijo (5:0), Tjaša in Petra držita (7:3), Tamara in Tamara potegneta (11:4), Patricija zrežira še en show proti poljski zvezdnici (13:7) in poljakinje se udajo. Petra in Tjaša naredita svoje (17:8) in Jana zakljulči 21:8!!! Wow, neverjetno, proti Poljski, bravo punce – to je igra, to je želja, to je ekipa.

Edino kar ostane je upanje na uvrstitev naprej – ko bi le tako odigrali proti Portugalski, bi imeli 2 zmagi. Nič ne de, Angležinje premagajo Portugalke in Slovenija gre naprej! Odločila je točka, ki smo jo izborili v prvem izenačenem setu proti portugalkam. Veselje je veliko, dokler ne dobimo žreba – ponovno moramo igrati proti Franciji in to na tistem Bonziniju, kjer res ne znamo igrati. Strnemo se in verjamemo, da lahko presenetimo, vendar nas francozinje kmalu spravijo na realna tla – 2:0, francija v 1/4 finale, Slovenija pa zaključuje SP kot 9. na svetu!

Kronološko je šlo tako,  v srcih pa je bil to en divji vlak smrti emocij. Od velikega veselja, do velike žalosti. In edino prav je tako, saj si je za velike zmage potrebno upati izpostaviti z vsem kar znamo in imamo. Žalost ob porazu se kmalu spremeni v spoznanje, da smo naredili vse in še več. Dekleta so nedvomno pokazala kako se zastopa barve svoje države in kako se bori. Dosegli smo to, po kar smo prišli, naredili pa še nekaj več – sestavili smo ekipo, tako tapravo, ki bo, če bo le ostala želja, skozi leta postajala vse močnejša (pa ne po stasu) – da ne bomo samo najlepši, da bomo nekoč tudi najboljši!

Čestitke vsem #snejkicam ki so bile zraven, pa tudi tistim, ki so navijale od doma. #SloveniaTableSoccerTeam, ženska reprezentanca je postal realnost.

Selektor ženske namiznonogometne reprezentance Slovenije, Rok Slokar

PS: Kaj pa sedaj? Nova zgodba se začenja, Španija 2019. Po še nekaj prespanih nočeh bomo lažje razmišljali, vsekakor pa: Go, sLOVEnija!